Sv. Družina

Sv Jožef: Reka, Hrvaška, katedrala sv. Vida, kat. 84

Družina: Celje, župnišče c. Sv. Daniela, kat. 201

Peto desetletje Metzingerjevega življenja zaznamuje vrsta sproščenih slikarskih
stvaritev; mednje štejemo zaradi živahne kompozicije in bogate barvitosti tudi
brezniško sliko Sv. Družine. Ta bi lahko veljala za ikonografski pendant slike Sv.
Družine v Celju (kat. 201), le da je na slednji glavna figura Marija, v Breznici pa stoji
v sredi sv. Jožef.

Kompozicijsko sta obe omenjeni podobi daleč od trikotniške ali cikcakaste ureditve figur
na Metzingerjevih zgodnjih delih, saj na ozkem formatu dominirata visoki postavi sv.
Jožefa oz. Marije. Zaradi središčne postavitve sv. Jožefa z Jezusom bi brezniško
sliko ikonografsko lahko šteli k Jožefovim upodobitvam, Marija je le obrobna figura,
medtem ko svetnik z maso razvihranega oblačila obvladuje kompozicijo. Prizorišče
opredeljujejo s prtom pokrita mizica, deli arhitekture ob desnem robu in kamnitna tla, ki
poglabljajo prostor. Na levi strani slike se odpira pogled na nakazano krajino.

Sv. Jožef, ki dominira s svojo diagonalno postavitvijo, v katero je vključena tudi
stebrna baza na desni, kleči z enim kolenom na pručki. Napol zasukan v desno z levico
oklepa Jezuščka in mu z desnico podaja vinski grozd. Tako je simbolično naglašen
Jožefov intimno človeški odnos do otroka. Smehljajoči se Jožef in na mizici
prestopajoči se otrok, sta z zasuki teles, pogledi in rokami vsebinsko in kompozicijsko
slikovno jedro, le nagibi glav tudi Marijo vključujejo v družinsko celoto. Mati božja
stoji za mizico vidna le do kolen, v profilu, ki ustreza italijanskemu Marattijevemu
lepotnemu idealu .

Gube Jožefovega plašča in namiznega prta, ki se dekorativno vlega po kamnitnem tlaku,
so razgibane, delno ostro zalomljene in svetlobno odtenčene tudi v senčnih delih.
Jožefove dokolenske hlače s podvezo, obuvalo z ovojnimi trakovi in pelerina nad suknjo
so zelene, okraste in vijolične barve. Marijino oblačilo kombinira okrasto rdečo, modro
in opečnato okrasto barvo. Temeljne barve so bogato niansirane, kar je slikar dosegal z
mešanjem npr. modre z vijolično, rjave pod rdečo barvo, rumene pod zeleno. živahne
menjave osvetljenih in zasenčenih ploskev lomljenih gub sliko še dodatno poživljajo.

Slika je v oltarju, ki ga prišteva Vrišer k “belemu” tipu oltarjev, na kakršnih
slike ob belih plastikah v celoti barvno dominirajo. Za takšne oltarje je Metzinger
izdelal oltarne podobe še za samostansko c. v Kostanjevici na Krki. Dva od štirih nekdaj
tamošnjih oltarjev sta zdaj v kostanjeviški župnijski cerkvi, dva v ž. c. v
Ĺ entjerneju, peti je v c. na Golem pri Kureščku (Vrišer, Osrednja Slovenija, 1976,
113-114); Metzingerjeva oltarna slika zadnjega je bila med vojsko uničena.

Morda je pri naročilu oltarja in slike za Breznico posredoval Janez Jakob Riffel, župnik
v bližnjem Kovorju, ki ga je Metzinger portretiral in je bil povezan s kostanjeviškim
samostanom (kat. 176).

Lit.: Steska, Pregled, 1923, p. 259; isti; Slovenska umetnost, 1927, p. 37.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *