Vladimir Levstik, 100 let pozneje

, ki se je zgolj leto pozneje združila z Mussolinijevo stranko

Partito Nazionale Fascista

, je že leta 1920 v gnusu odkorakal s fašistične seje, kjer je označil gibanje za reakcionarno. V vmesnem času se je pogovarjal z Antoniem Gramscijem, italijanskim levičarskim mislecem, pozneje pa je večino svojih naporov vložil v približevanje futurizma fašizmu, pri čemer ne smemo pozabiti tudi tega, da je bilo futuristično gibanje precej raznoliko in je še do italijanske priključitve Abesinije leta 1939 znotraj svojih vrst gostilo kopico levičarsko in protifašistično usmerjenih umetnikov in aktivistov.

V času po poletju 1920, po burnem odhodu s fašistične seje, se je Marinetti vse bolj obračal proti italijanskemu anarhističnemu gibanju, obenem pa se je na podlagi ruskega primera sodelovanja futuristov in komunistične oblasti obrnil tudi proti Gramsciju. Ta je že kmalu v pismu Trockemu – negativno – označil futurizem kot gibanje, ki poudarja elitistična obnašanja urbanih intelektualcev, predvsem ta, da razglašajo jug Italije za krivca nazadovanja države. Malo za tem, januarja 1921, je v članku

Marinetti – revolucionar?

zapisal, da so futuristi revolucionarji v umetnosti. Umetniško gibanje je povezoval z delavstvom in ugotovil, da delavska podpora futurizmu pove, da se tudi delavci sami ne bojijo uničevanja (starega in tradicionalnega).

V času, ko je zaradi razcepa na italijanski levici in upadanja podpore svoji stranki Gramsci ugotovil, da revolucije še nekaj časa ne bo, je začel graditi na boljšem osveščanju ljudi o revoluciji in ustanovil

Torinski institut za proletarsko kulturo

, ki je deloval pod okriljem moskovskega Proletkulta, zaradi česar so ga imenovali tudi

Torinski Proletkult

. Delovanje je vključevalo različne tabore in izobraževanja, umetniška smer pa se je navezala na futuristično, kjer so se opirali že na prej omenjeno rusko izkušnjo in obelodanili, da bo umetnost komunistične družbe futuristična. Vendar je že marca 1923 Marinetti spisal (dejansko bolj popravil v letu 1919 napisan) spis

Umetniške pravice, razširjane s strani italijanskih Futuristov

in podpisal vse futuristične skupine, spis pa poslal fašistični stranki. S tem se je Marinetti zopet začel približevati fašistični vladi, s svojim organizacijskim trinoštvom pa razburil množico italijanskih futuristov, saj ne gre pozabiti, da so bile nekatere frakcije – kot denimo levičarski futurizem Pietra Illarija in Vinicia Paladinija – izrecno protifašistične.

Preskakovanje z revolucionarnega na fašistični (konservativni) del političnega prizorišča je mogoče razložiti s futuristično željo po dinamični akciji, ki bi zamajala tradicionalne vrednote, kar je Mussolinijev pohod na Rim leta 1922 na nek način naredil, po drugi strani pa ni moč spregledati zatiskanja oči in dvojnih meril, ki si jih je predvsem Marinetti – kot samooklicani vodja futurističnega gibanja – dovolil. Že leta 1925, v novembrsko-decembrski ediciji revije Zenit beremo (re)konstruiran, zenitistično navdahnjen dialog med Marinettijem in Ve Poljanskim (dosegljiv na

http://newsound.org.rs/clanci_eng/01.pdf

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *